Od gosenice do metulja: ustvarjanje&pravljica

Pravljica: Vili in metuljčica Lili

Vili in Lili

Zelo zgodaj zjutraj, ko je sonce šele pokukalo izza hriba, se je vilinec Vili počasi pričel prebujati. Pretegnil je svoje ročice in nožice, si pomel oči in pokukal v nov dan. Brž se je nasmehnil, ko je videl, kako lep dan ga čaka. Hitro je skočil pokonci, naredil tri kolesa, dvakrat počepnil in zavriskal, tako se je namreč dodobra prebudil in pozdravil nov dan. Nato je stekel h kamilici v bližini. To je tista čudovita zdravilna rastlinica z belimi in rumenimi cvetovi, iz katere vam mamice kuhajo čaj, da pozdravi vaš trebušček, kadar vam nagaja, ali prepreči neskončno nastajanje smrklja v vaših noskih. Okrepčal se je z rosnimi kapljicami iz cvetnih lističev, s kapljicami na listih pa si je umil obraz. Nenadoma je odskočil, pod listom se je namreč nekaj premaknilo. Previdno je stopil naprej in pokukal še enkrat, vendar ni ničesar videl. »Kdo si?« je previdno in tiho vprašal. Nobenega odgovora. Zato je vprašal še enkrat, tokrat že malo pogumneje: »Kdo si, ti, ki se skrivaš pod listom moje kamilice?« Še vedno nič … Potem je Vili zaslišal tih jok. Joka pa ni imel najraje, vedno mu je postalo v srcu hudo, kadar je slišal koga jokati in takoj je želel pomagati. Počasi in previdno se je splazil pod list in s težavo zagledal drobno gosenico. Gosenica je bila namreč s svojo obliko in varovalno barvo čisto podobna listju. Ulegel se je na trebušček poleg nje, glavo si je podprl z rokami in jo nežno vprašal: »Kako ti je ime?« »Jazzz, jaazzz sem Lili,« je tiho zajecljala.

»Živijo Lili, jaz sem Vili. Zakaj si žalostna?«

»Tako si zavriskal, da sem se zelo prestrašila,« mu je odgovorila majhna gosenica.

»Ojej, tako sem se razveselil sončnih žarkov, da sem kar pozabil, da kričanje lahko koga zmoti ali prestraši. Oprosti!«

»Saj ni nič hudega, sedaj sem že dobro. Ni me več strah.«

»Bi se igrala z mano?« je vprašal in poskočil. Lili pa se je znova zdrznila.

Vilinec je hitro spoznal svojo napako in se takoj opravičil: »Nič več kričanja in hitrih gibov, obljubim. Prosim, igraj se z mano.«

Lili je pokimala. »Pojdiva tekat po travniku,« je predlagal in že stekel na drugo stran jase. Lili pa je lezla in lezla, dokler ni naposled le prišla do Vilija. »Sem že mislil, da ne boš nikoli prišla za mano.«

»Jaz nisem hitra kot ti. Ali ne vidiš, da nimam nožic kot ti? Celo večnost sem potrebovala, da sem se priplazila do sem.«

»Oprosti, sploh nisem opazil, da imaš tako kratke nožice in da ne moraš tekati.«

»To sploh niso nožice,« je žalostno odgovorila, »reče se jim panožice in z njimi ne tečem, le oprijemam se.«

»Odlično, potem pa se spuščajva po listih, to ti bo zagotovo šlo.«

In res sta se spuščala po listih rastlin kot po toboganu. Tako je bilo dan za dnem in postala sta res prava prijatelja. Spuščanje po listih niti ni bilo tako enostavno, saj je Lili skoraj vsak list, po katerem sta se spustila, tudi poglodala. Ves čas je bila lačna, menda zato, ker zelo hitro raste in mora veliko jesti. In res je bila vsak dan večja in debelejša. Nekaj časa se je Vili še jezil nanjo, češ da jima bo pojedla vso zabavo. Potem pa je počasi le razumel, da je Lili gosenica in da gosenice veliko jedo. Luknjice, ki jih je Lili naredila, pa so mu hkrati služile kot tuneli čez listke in tako je bilo še bolj zabavno, ko je vilinec skoznje skakal in pristajal na mehki travi. Ko je bila v dolžino že skoraj daljša kot vilinec, se je lahko usedel nanjo in skupaj sta se sprehajala po travniku ter opazovala rastline in živali. Vili se je kdaj pa kdaj še zmotil in glasno zakričal, da se je Lili močno zdrznila in prestrašila, vendar pa se je to dogajalo vse redkeje. Dnevi so tako minevali in vilinec se je vsak večer veselil jutranjega snidenja z Lili. Nekega jutra pa, ko je prišel do kamilice, Lili ni bilo tam. Iskal jo je pri sosednjem grmu, v travi in vse do potoka v bližini. Vendar Lili ni bilo nikjer. Uh, kako je bil žalosten. Vrnil se je do kamilice, se sesedel in tiho zajokal. Ko je tako jokal in jokal, je ob sebi zagledal bubo. Nikoli prej še ni videl nič podobnega. Buba, ki je bila negibna in neslišna, je v njem vzbudila veliko zanimanje. Opazoval je, se sklanjal in poslušal. Nič se ni zganilo. Prislonil je nanjo nosek, da bi povohal, in še vedno nič. Mimo je prilezla mravlja in Vili jo je vprašal, ali ona ve, kaj je ta podolgovata negibna stvar. Prijazna mravljica, ki je živela tu blizu v mravljišču, je videla, kako sta se Vili in Lili igrala, zato je vedela, da sta prijatelja. Povedala mu je, da je to, kar vidi, njegova prijateljica Lili, ki se je zabubila. »Kaj, kako?« ni Vili ničesar razumel. »To že ni ona, moja prijateljica je zelena in ima oči in je prijazna, ko se z mano igra, smeji in opazuje naravo. Tole tukaj pa se niti ne premika, ne sliši mojega joka in mu ni mar zame,« je med jeznim cepetanjem kričal Vili in bil nadvse užaljen, ker ga mravljica vleče za nos. Mravljica pa ga je opazovala, razumela je, da je mali vilinec žalosten. Počakala je, da se je pomiril, nato pa mu je razložila: »Gosenice, kakršna je bila tvoja prijateljica, se, ko zrastejo, zabubijo in čez čas se iz bube spremenijo v čudovite metulje. Ko bo Lili metulj, bo odvrgla ličinke in iz njih se bodo izvalile majhne gosenice, njeni otročki, in tudi te se bodo nekoč zabubile in postale metuljčki.«

»Ti torej praviš, da je TOLE moja prijateljica? Torej praviš, da se bom še lahko igral z njo?«

»Boš,« je odvrnila mravljica in sedaj, ko je pomirila Vilija, odšla naprej svojo pot.

Vili je potem vsak dan prihajal k bubi, se ulegel poleg nje in obujal njune spomine. Močno jo je pogrešal in težko je pričakoval, da se končno preobrazi v metulja. Brez nje se je silno dolgočasil.

Nekega dne, ko je takole leže naslonjen na svojo zabubljeno prijateljico sanjaril in se mu je že zdelo, da metuljčice ne bo nikoli dočakal, se je za njegovim hrbtom nekaj zganilo. Ker tega ni pričakoval, je hitro odskočil. »Kaj, kaj, kajjjj se dogaja?« je tiho zamomljal sam pri sebi. Skril se je za bližnji list in samo z enim očesom previdno kukal k bubi. Čisto počasi je iz bube pokukalo eno krilo in potem drugo, krila so bila tako čudovito mavrična. Prizor je bil tako neverjeten, da vilinec ni niti trenil z očesom. Težko je verjel svojim očem, da je to njegova prijateljica. Tako drugačna je od tiste, s katero se je igral. Naposled je ven prilezla še glava s tipalkami in očesci ter na koncu 6 parov nog. O, kako je bil srečen, vendar tudi malo zaskrbljen, saj ni vedel, ali se bo s svojo prijateljico, ki do sedaj ni mogla niti dobro hoditi, sedaj pa bo ne samo tekla, ampak tudi letela, sploh še lahko igral. Čas je mineval, vilinec je opazoval in sanjaril, ni pa si upal približati svoji prijateljici. Naposled je poletela. Dvignila se je visoko v nebo in zaokrožila nad travnikom. Vilinec je bil navdušen. »Jejhata, jejhata!« je zavriskal in začel prevračati kozolce sem in tja po travniku. »Lili, Lili, jaz sem, tvoj prijatelj Vili!« je kričal in vreščal, medtem ko se je prevračal in skakal kot kakšen norček. Lili je priletela dol in se ujezila na svojega prijatelja: »Pa kaj tako kričiš, ti nisem že stokrat povedala, da me od tvojega kričanja bolijo ušesa in se prestrašim do kosti?« Vendar se je na koncu nasmehnila in Vili si je oddahnil. Stisnil se je k njej, ves srečen, da ima ob sebi spet svojo prijateljico. »Zlezi name,« je rekla Lili. Vilinec je zlezel na njen hrbet in dvignila sta se visoko v nebo. »Uuu, to je še bolj čudovito kot listni tobogan!« je zavriskal Vili, navdušen nad novo igro. »Ne kriči!« je še pripomnila metuljčica Lili, pomežiknila in odletela sta v neznano.

Avtor: Sara Levičar

Predlog za malico:

3192205_orig
11068082_862557727145311_8760891976792907856_n

USTVARJANJE

Življenjski krog metulja:
pravljica junij (4)

Za izdelavo življenjskega kroga metulja potrebujete:

  • karton
  • škarje
  • lepilo
  • 2 zelena lista
  • fižol
  • zelene puhce
  • ovalno perlo
  • leseno palčko
  • puhasto žičko

Na karton obrišite in izrežite krog, razdelite ga na štiri dele. V enega od prostorčkov nalepite list in nanj majhno ličinko, na drugega gosenico, na tretjega bubo, ki visi iz lista in četrto metulja.

pravljica junij (47)
pravljica junij (53)
pravljica junij (52)
pravljica junij (54)
pravljica junij (55)
pravljica junij (56)
pravljica junij (57)

Gosenica

Za izdelavo gosenice potrebujete:

  • srednje velike kamne
  • čopič
  • barve
  • majhne naravne kamne
  • lepilo
  • belo puhasto žičko
  • škarje
  • migetajoče oči
DSC_0559
DSC_0560

Kamne, ki jih lahko pobarvate tako kot smo jih mi pobarvali TUKAJ zložite v kolono in jim dodate zraven še manjše kamenčke za panožice.

Največjemu od kamnov prilepite migetajoče oči in pa tipalke iz puhastih žičk.

pravljica junij (32)
pravljica junij (36)
pravljica junij (44)
pravljica junij (42)

No Comments

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

To Top