• Darilo za frkeljca: hobotnica Suzi

Darilo za frkeljca: hobotnica Suzi

Frkeljc je zvesti oboževalec Izajinih ( mojih ) pravljic in julijska Vilijeva morska pustolovščina ga je pri prvem poslušanju celo spravila v jok. V njej namreč nastopa hobotnica Suzi, ki pa jo zaradi njene sluzavosti vsi kličejo Sluzi. Kar pa ji seveda ni všeč. Frkeljcu se je tako zasmilila, da je postal resnično žalosten. Že od nekdaj je občutljiv na vso žalost v pravljicah in risankah. Včasih je celo želel, da pravljico/ risanko ugasnemo, če je bil kdo žalosten, prestrašen ali v nevarnosti. Pa so bile to največkrat čisto preproste situacije, saj že od nekdaj selekcioniramo kaj in koliko gledamo. V večini primerov je pogovor zadoščal. No pravljico vseeno rad posluša in sedaj, ko že pozna njen srečen konec ni več žalosten. Prejšnji teden je bil na krajših počitnicah z babico in dedijem. In ker sem vedela, da bo, ko bo prišel domov, verjetno imel manjšo čustveno krizo in bo potreboval mojo pozornost, sem mu izdelala darilce – Suzi. In sicer iz stare nogavice. Zelo na hitro, ker me je frklijca ves čas vlekla “za hlačnico” in si želela moje pozornosti. A zanj je bila vseeno neprecenjljiva, čeprav ne tako estetska kot bi si sama želela. Res je bil, ko je prišel domov , kar precej siten. Še sam ni vedel kaj mu manjka. Velikokrat v situacijah vznemirjenja ni najbolj kos svojim čustvom.  Po objemu je bil bolj pomirjen, ko pa sem mu povedala, da ga na postelji nekaj čaka in je stekel tja ter jo zagledal, pa je postal takoj dobre volje. Predstvila sem mu jo kot Suzi. Takoj jo je stisnil h sebi in vzel za svojo. Ko je prišel domov še očka mu je že na vratih z navdušenjem povedal o darilu:”Ati veš kaj sem dobil…”  Tudi jaz sem bila zadovoljna, da mu je bilo moje darilo všeč.

Kako pa sem izdelala hobotnico Suzi? Preprosto.

Za izdelavo sem potrebovala:

  • staro dokolenko
  • vato
  • 2 gumba
  • škarje
  • šivanko in sukanec

DSC_1951

Najprej sem v dokolenko natlačila za pest vate in naredila vozelj. Tako sem dobila glavo.

DSC_1952

Spodnji del, preosten dokolenke, sem narezala na dolge trakove, ki sem jih potem spletla v kitke in tako dobila lovke.

DSC_1953

Zašila sem še dva gumbka za oči in Suzi je bila gotova.

DSC_1957 DSC_1956

 

Takole pa je frkeljc potem z njo interpretiral pravljico. Tole je bil ravno del, ko Suzi okrog vilinca Vilija ovije svoje sluzaste lovke.

DSC_1990

Zvečer je šla Suzi s frkeljcem seveda tudi spat.

Kako malo naši otroci potrebujejo. Lahko bi mu tudi kaj kupila. V kotu sobe stoji koš plišastih igrač. Tako redko se igrata z njimi. Imata vsak svojo najljubšo, ostale samevajo. Nekaj smo jih kupili mi, nekaj sta jih dobila… Saj veste kako je, nam odraslim se zdijo “lepe” , otrokom pa so na koncu čisto neuporabne. Pa še čisto predrage so, glede na njihovo funkcionalnost. No tale ni stala skoraj nič in prepričana sem, da je frkeljca osrečila bolj kot katerakoli kupljena.

Ker mu je povedala: “mislila sem nate ko te ni bilo”. In ima svojo ( najino ) zgodbo.

Frkljast pozdrav.

No Comments

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

To Top